Prihod bojnih brezpilotnih letal, teh naprav brez posadke, namenjenih opravljanju nalog namesto bojnih letal, je zdaj še posebej pričakovan. Ti bodo dejansko predstavljali pravo središče tega, kar opisujejo kot 6. generacijo bojnih letal, ki ji bodo pripadali ameriški NGAD, pa tudi evropski NGF in Tempest.
Če vsi pričakujejo to neizogibno evolucijo, način, na katerega bodo ti brezpilotni letalniki uporabljeni in s tem način, na katerega bodo zasnovani, še vedno ostaja zelo različen glede na projekte.
Tako so Rusi zasnovali 70-tonsko bojno brezpilotno letalo S-20 Okhotnik-B, ki se z zmogljivostmi, vsekakor pa ceno, približuje tradicionalnemu bojnemu letalu. MQ-25 Stingray, ki ga je razvil Boeing za misije polnjenja z gorivom v zraku, ima ceno 150 milijonov dolarjev, kar je višja od cene F/A-18 E/F Super Hornet in F-35C Lightning II trenutno vgrajeno bojno letalo.
Nasprotno pa novi programi, razviti na tem področju čez Atlantik, težijo k oblikovanju veliko bolj ekonomičnih bojnih brezpilotnih letal, kot je Boeingov MQ-28 Ghost Bat, zasnovan v sodelovanju z Avstralijo, ki cilja na ceno na enoto od 10 do 15 milijonov dolarjev, medtem ko ameriške zračne sile so v okviru programa NGAD objavile, da nameravajo pridobiti floto napol porabljenih bojnih brezpilotnih letal, ki stanejo med četrtino in tretjino cene F-35A, to je 22 do 30 milijonov dolarjev.
Natančno v tej smeri se želi ameriška mornarica po zelo dragem MQ-25 Stingray zdaj premakniti, navsezadnje pa bo prišlo do korenitega preobrata v lovski floti, vkrcani na ameriške letalonosilke, in paradigem, ki urejajo delovanje in industrijski vidiki bojnih letal.
povzetek
Meta-Defense praznuje svojo 5. obletnico!
- 20% na vaši naročnini Classic ali Premium, s kodo Metanniv24
Ponudba velja od 10. do 20. maja za spletno naročnino nove Classic ali Premium, letne ali tedenske naročnine na spletni strani Meta-Defense.
Ameriška mornarica želi bojna brezpilotna letala v vrednosti 15 milijonov dolarjev, ki bodo letela le 200 ur
V tem kontekstu je tisto nov program Collaborative Combat Aircraft ali CCA. To je podrobno opisal kontraadmiral Stephen Tedford, ki vodi programski izvršni urad za brezpilotno letalstvo in udarno orožje ali PEO (U&W), na letni konferenci mornariške lige Sea Air Space, bolj zgodaj ta teden.
Po njegovih besedah ameriška mornarica ne namerava slediti poti MQ-25, ampak se obrniti proti bojnih dronov veliko bolj ekonomičen, da bo spremljal njegov Lightning II, njegov Super Hornet in njunega naslednika, prihodnji NGAD, ki ne bo v uporabi pred koncem naslednjega desetletja.
Natančneje, ameriška mornarica si prizadeva pridobiti bojna brezpilotna letala, katerih enotna cena ne bi presegla 15 milijonov dolarjev. Predvsem morajo imeti te naprave zelo nizke stroške implementacije in brez stroškov vzdrževanja.
In z dobrim razlogom bodo morali leteti le v najboljšem primeru 200 ur, preden bodo uporabljeni kot tarča za privabljanje sovražnikovega ognja ali kot napadalni dron. V teh okoliščinah ni dvoma o porabi več, kot je nujno potrebno za načrtovanje in izdelavo dronov z omejeno življenjsko dobo.
In da dodam, da končno cilj ameriške mornarice, da bo več kot 60 % njene flote bojnih letal sestavljeno iz brezpilotnih letal, ki bodo delovala v službi pilotiranih letal, a tudi neodvisno.
Kar zadeva ameriške zračne sile, je začetek uporabe prvega od teh brezpilotnih letal načrtovan za konec desetletja, čeprav bodo pričakovane zmogljivosti v tem času nižje od tistih, ki jih načrtuje program, in bodo zato zahtevale nadzor in kontrolo pilotirane naprave.
Prihajajoča revolucija v industrijskem in proračunskem modelu lovskega letalstva
Zmogljivost in operativne zmogljivosti teh prihodnjih bojnih brezpilotnih letal, v zvezi s težkimi brezpilotnimi letali, kot je S-70, brezpilotna letala tipa Loyal Wingmen, ali potrošni brezpilotni zrakoplovi, kot je Remote Carrier Expendable, so že razpravljali v številnih člankih, ki jih je objavil specializirani tisk.
Posledice za industrijski in proračunski model, ki obdajata ta razvoj, so bile veliko manjše. In pri modelu, ki ga omenja ameriška mornarica, ampak tudi ameriške zračne sile za program NGAD, te so precejšnje.
Stroški lastništva bojnega drona so trikrat nižji v primerjavi z bojnim letalom
Brezpilotno letalo v vrednosti 15 milijonov dolarjev, namenjeno za letenje okoli 200 ur, bo v najboljšem primeru ostalo v uporabi le pet let, kar predstavlja strošek lastništva 3 milijone dolarjev na leto, saj so stroški vzdrževanja zmanjšani na 0 in ti stroški izvajanja so minimalne.
Po drugi strani pa bodo imeli številne operativne atribute, kot je možnost prenašanja senzorjev ali orožja, zaradi česar bodo samostojno letalo, ki ga je treba kot tako obravnavati v razmerju moči.
Ta strošek je bistveno nižji kot pri bojnem letalu, kot je F-35C, letalska različica lovca Lockheed Martin. S ceno na enoto 120 milijonov evrov za življenjsko dobo delovanja, ocenjeno na 40 let (v najboljšem primeru), ima tudi stroške lastništva 3 milijone dolarjev na leto.
Po drugi strani pa ima F-35C zelo visoke stroške implementacije, reda velikosti od 3 do 6 milijonov dolarjev na leto, za 200 letnih ur letenja, medtem ko so stroški njegovega evolucijskega vzdrževanja prav tako visoki, 15 milijonov dolarjev vsakih pet let oz. spet 3 milijone dolarjev na leto.
Skupni letni stroški lastništva F-35C, ki znašajo okoli 9 do 10 milijonov dolarjev na leto, kar je skladno s ceno letala v njegovi življenjski dobi, ki je danes ocenjena na 400 milijonov dolarjev, so torej trikrat višji kot pri bojnih dronih, ki ga bodo spremljali.
Z drugimi besedami, pri stalnem proračunu bo flota 50 bojnih letal, podprta s 150 bojnimi brezpilotnimi letali v kratki generacijski evoluciji, za lovsko floto 200 letal stala toliko kot samo flota 100 bojnih letal.
Radikalne posledice za industrijo in zmogljivost
Spremembe v časovnem obsegu in industrijski proizvodnji, ki jih ustvarja ta novi model, bodo imele zelo pomembne posledice, tako za industrijski vidik kot za zmogljivost in doktrinarne vidike.
Ne samo, da bo količina proizvedenih brezpilotnih letal za 50 % večja od količine bojnih letal, ki jih bodo nadomestili s stalnim proračunom, ampak bo z operativno življenjsko dobo petih let luč sveta ugledalo osem zaporednih generacij brezpilotnih letal. v življenjski dobi bojnega letala in enajst do dvanajst generacij v življenjski dobi njegove proizvodnje.
Z drugimi besedami, celoten obseg proizvodnje brezpilotnih letal bo štiri- do šestkrat večji od števila bojnih letal prejšnje generacije, medtem ko bo flota letal ohranila 50 % tiste, ki je bila.
Povezovanje teh dveh dejavnikov bo omogočilo uresničevanje kontinuiranega procesa generacijskega razvoja brezpilotnih letal, veliko bolj fleksibilnega, kot je to lahko za bojno letalo.
Pravzaprav je nemogoče narediti F-16 ali a Rafale, zelo prikrito letalo ali naprava, ki lahko leti s hitrostjo 3 mache, medtem ko bo povsem mogoče razviti floto brezpilotnih letal v kratkih časovnih obdobjih in radikalno, da se prilagodijo operativnemu razvoju.
Glede na stroške načrtovanja si lahko predstavljamo tudi, da bo mogoče hkrati izdelati več specializiranih dronov, na primer nevidnega, zelo hitrega za visoko višino in ravnokrilnega za zelo nizke letove in CAS znotraj iste generacije ali se celo zanašajo na medgeneracijsko razporeditev, da bi olajšali prizadevanja za raziskave in razvoj.
Zračne sile bodo tako imele zelo reaktivno orodje za prilagajanje svojih virov spreminjajočim se potrebam ter tehnološkim in operativnim izzivom svojih misij. Kar zadeva proizvajalce, bodo sčasoma imeli posebno nemoteno dejavnost, tako v smislu raziskav in razvoja kot industrijske proizvodnje, kar bo omogočilo veliko učinkovitejše dimenzioniranje in manjše tveganje v korist bolj konkurenčnih cen.
Na koncu omenimo, da takšen model v evropski viziji omogoča fleksibilno in poenostavljeno povezovanje in sodelovanje vseh industrijskih akterjev stare celine, kurzor tehnoloških ambicij in obsegov pa omogoča prilagajanje industrijskih zmogljivosti potrebam vojske, kot tudi izvozne možnosti, na uravnotežen način med proizvajalci in med državami.
Neizogibna evolucija paradigem prihodnjega bojnega letala
Prihod teh brezpilotnih letal, ki naj bi korenito preoblikoval sestavo in uporabo lovske flote, bo vodil tudi do globokega razvoja v vlogi samih pilotiranih bojnih letal.
Dejansko so do zdaj bojna letala imela funkcijo vektorja oborožitvenih sistemov, ki so prinašali želeno operativno učinkovitost, pa naj gre za premoč v zraku z raketami zrak-zrak, podporo z bombami in raketami zrak-zemlja, globoke napade z križarske rakete in jadralne bombe ali celo izvidništvo ali elektronsko bojevanje z različnimi podstavki.
S prihodom bojnih dronov bodo slednji zagotavljali vektorsko funkcijo, pri čemer bo pilotirano letalo delovalo kot koordinator-kontrolor teh zmogljivosti na daljavo, pri tem pa bo ostalo čim bolj izven območja škodljivega posredovanja.
Očitno bodo te naprave zagotovo še naprej, vsaj nekaj časa, nosile strelivo in akcijske zmogljivosti. Vendar pa je zelo verjetno, da se bo ta funkcija sčasoma zmanjšala v korist vedno bolj učinkovitih in avtonomnih brezpilotnih letal, pri čemer bo bojno letalo imelo funkcijo nadzora, obmejevanja in usklajevanja delovanja teh brezpilotnih letal v optimiziranem način.
Zavedamo se, da bodo v teh razmerah preživetje, pa tudi bojna avtonomija in letalske zmogljivosti, kot so hitrost ali zgornja meja, in celo udobje posadke, ki bo poklicana za izvajanje dolgoročnih misij, atributi veliko bolj kritični kot manevriranje teh pilotiranih letal.
Francija ne sme zamuditi pohoda bojnega drona z omejeno življenjsko dobo
Vidimo, da bo prihod bojnih brezpilotnih letal, ki se od danes pripravlja tako v ameriški mornarici kot tudi v ameriških zračnih silah, dveh najmočnejših zračnih silah na planetu doslej, spremljala prava revolucija v samem koncept lovskih flot, njihovih doktrin, pa tudi industrijskih ravnovesij, ki jih bodo rodila.
Na tem področju se je zdelo, da je Francija sprejela mero prihodnje revolucije, bodisi v okviru programa FCAS z droni Remote Carrier bodisi okoli programa Rafale F5, z napovedjo med glasovanjem LPM 2024-2030 o zasnovi in konstrukciji bojnega brezpilotnega letala, ki bo podprlo to kritično evolucijo francoskega lovca.
Zdelo se je, da so te objave pokazale, da se je Pariz naučil lekcije francoskega in evropskega napačnega začetka na področju brezpilotnih letal MALE, saj je francosko vojsko prisilil, da se je obrnila na ameriške modele, da bi dohitela potrebe po zmogljivosti za ta bistvena sredstva v številnih misijah. .
Od takrat nobeno sporočilo Ministrstva za oborožene sile, DGA ali oboroženih sil ni potrdilo, da je bil ta program uradno uveden in obveščen proizvajalcem.
Še bolj presenetljivo je, da je Eric Trappier, ki vodi Dassault Aviation, nakazal, da bi bilo treba zasnovati težko brezpilotno letalo, težko od 18 do 20 ton, ki bi lahko spremljalo Rafale v svojih misijah, ki bolj spominja na nadomestno zmogljivost za Mirage 2000, kot pa na vizijo ameriške mornarice in ameriškega letalstva, lažjih, polpotrošnih, predvsem pa zelo varčnih dronov.
Zdaj morajo francoske oblasti, oborožene sile, zračne in vesoljske sile ter nacionalna mornarica nujno začrtati cilje tega programa in začeti z razvojem, da bi mu dali vsebino, sočasno s prihodom ameriških modeli.
V nasprotnem primeru se lahko bojimo, da se bo Francija spet pustila prehiteti ameriškemu napredku na tem področju, tako kot se je to zgodilo pri dronih MALE, do te mere, da to ne bo več resnično mogoče in še manj relevantno od industrijskega vidika za razvoj nacionalnih rešitev.
Članek od 12. aprila v polni različici do 18. maja
Kakšno nosilnost/avtonomijo in zmogljivost zaznavanja/elektronskega bojevanja bi imeli ti brezpilotni letalniki, ki stanejo 15 milijard dolarjev?
MQ-20 Avenger, katerega cena je 15 milijonov dolarjev, lahko nosi 3 tone orožja, torej 1 kg v prtljažnem prostoru.